Stran od ljudi,
mesto je ostalo brez lu?i,
tam je do nebes, najine stopinje risal ples,
in jaz, pijem upanje,
a kaj, ko zoglenelo je srce,
in ti, nekaj je v tebi, kar sem vedno rad imel,
a ostalo je samo navidezno
In tja grem sam, glej,
v daljavi nebo gori,
in tja grem sam, glej,
nad mano tiso? lu?i, ki so za vas le okras
Dim starih slik,
nosi bole?ino svetlih dni,
zrak postaja blag,
a vse bolj naporen je korak,
in jaz, kot da rabim njo, misli mi obra?ajo telo,
in kje si ti, tam te vidim spet, kako mi te?e? v objem,
da le ni ograje vmes, pa saj ni res
In tja grem sam, glej,
v daljavi nebo gori,
in tja grem sam, glej,
nad mano tiso? lu?i
In tja grem sam, glej,
nad mano mesto lebdi,
in tja grem sam, glej,
tam dale? spet se dani