s prjatli smo se včerej spet napil
bil je moj dan petindvejseti
zabaval smo se pil in pel
vsaj tko je zgledal ampak dons res ne vem
zavedal smo se vsi iste stvari
odraščanje je sranje sanje vzame ti
ne morem verjet
da nisem več otrok
kam gre ta svet
najbrž bom jokal ko bo čas za umret
jaz hočem met
do smrti šestnajst let
hočem živet
s kitaro v rok dokler nau čas za umret
in če pomislm kot včerej se zdi
jokou sem ko so me prvič v vrtcu pustil
dopoldne sem bil že maturant
a na večer smo mojih petindvejset let praznoval
dons sem še mlad še ne dolg poročen
a že jutr bom s protezo grizu tenstan krompir
ne morem verjet
da nisem več otrok
kam gre ta svet
najbrž bom jokal ko bo čas za umret
jaz hočem met
do smrti šestnajst let
hočem živet
s kitaro v rok dokler nau čas za umret