Izginjajo barve, izginja nebo.
iz teme pristaja nekdo.
V srebrnih oblekah ob spremstvu lu?i,
prina?ajo vest, da te ve? ni.
Na listu papirja je njeno slovo
?templ venus in noter adijo,
kam je ?el moj ponos, moj trud, moj pogum,
kaj je razlog da izgine? stran od tu?
Vem, jaz sem bil platina, a hotela si ki?,
jaz sem bil angel a zate hudi?,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma,
pa ne znam pridet tja.
Pa ne znam.
Ostaja njen vonj in v okvirju obris
raztrgane pesmi in zvok
v prazni pu??avi ?e ?akam na njih, strah ostaja.
Vem da jih ve? ne bo.
V pesek zdaj ri?em besede za njo
in upam v odsev na Venero.
Vse bi dal, da bi izvedel zakaj in kako.
Vse bi dal, da poka?em kaj lahko.
Vem, jaz sem bil platina, a hotela si ki?,
jaz sem bil angel a zate hudi?,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma,
pa ne znam pridet tja.
Pa ne znam.
In spet je ve?er.
Spet je nad mano planet.
Izgubljam vso svojo mo?.
Postajam slep.
Prisluhi, prividi, vse se podira.
Vse se krivi, a ne smem,
pa vem, da lahko.
In vem, da lahko.
Vem, da lahko.
In vem, da lahko.
In vem, da lahko.
In vem, da lahko
(Jaz sem bil platina, hotela si ki?)
Vem, da lahko
(jaz sem bil angel, a zate hudi?)
In vem, da lahko
(jaz sem kralj vsega, a ti si na Veneri)
In vem, da lahko
Saj bil sem ?e platina, a hotela si ki?,
jaz sem bil angel a zate hudi?,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma,
pa ne znam pridet tja.
Pa ne znam.